V začetku avgusta 2023 smo doživeli nepredstavljivo izkušnjo, in to ne med dopustniškim križarjenjem nekje sredi Jadrana, ampak v domači Škofji Loki, ki jo je doletela huda vodna ujma, prav tako kot mnoge druge dele Slovenije. Z Davidom sva se v ranem jutru odzvala na sestrin klic na pomoč, saj z družino živi v hiši neposredno ob reki. Še preden so zatulile opozorilne sirene za vsesplošno nevarnost, je reka Sora tako narasla, da se je njena struga v slabi uri razširila z običajnih 8 na neverjetnih 30 metrov širine, in obtičali smo ujeti v hiši, okoli katere je drla hudourniška voda. Pritličje stavbe je bilo povsem poplavljeno, reka je odnesla garažna vrata in razbila spodnja okna, zato smo se povzpeli v najvišje nadstropje, kjer smo skozi okna opazovali silovitost narave ter čakali na pomoč. Le nekaj metrov stran je potekala reševalna akcija s helikopterjem in naslednji dan smo izvedeli, da je bil reševalec na vrvi ravno naš sodelavec Miha. Poskusite si predstavljati večurno bingljanje na vrvi z osebo v rokah visoko v zraku v mrazu in ob hrupu helikopterja, medtem ko lije kot iz škafa.
Težko je z besedami izraziti občutke dan po ujmi, ko se je narasla voda počasi umaknila nazaj v strugo, a za seboj pustila silno uničenje in kaos. Na obrazih prizadetih se je zrcalila globoka skrb, ki je bila vsaj deloma omajana s solidarnostjo ljudi, ki so pozabili na lastne obveznosti in brezpogojno pristopili na pomoč. Kljub temu pa ostajata negotovost in odprto vprašanje, kako naprej ob ponavljajočih se naravnih ujmah. Niti v najbolj divjih sanjah si ne bi mogla predstavljati, da je lahko naša čudovita zelena dežela tako ranljiva ob močnem deževju. Zdi se, da reke vse glasneje opominjajo na to, da imajo svojo naravo, svojo bit in si jemljejo nazaj prostor, ki jim pripada. Dovolj je bilo regulacij, pragov, zajezitev in vlivanja betona v reke, ki so živa bitja in imajo svoj spomin.
Toplo priporočam ogled avstralskega dokumentarnega filma Reka (režija – Jennifer Peedom; scenarij – Robert Macfarlane), ki poglobljeno prikazuje današnje stanje rek na planetu in naš odnos do njih. Uvodna misel pravi takole, navajam:
»Z rekami smo neločljivo povezani. Že od pradavnine vplivajo na naše življenje in se pretakajo skozi naše kulture in sanje.
Reke so ljudem od nekdaj ljube. Toda ali smo jih pozabili ceniti, ko smo se naučili izkoriščati njihovo moč?«
V dokumentarnem filmu so prikazani pomenljivi posnetki, globoke misli pa so posredovane na poetičen način, da se posameznika resnično dotaknejo. Le nekaj utrinkov iz filma:
»Skrivnostnosti in lepote prosto tekoče reke nismo sposobni razumeti. Zlahka pa ju uničimo.
Reke, ki so tekle na milijone let, smo usmrtili v nekaj desetletjih. Potrebe in pohlep v zgornjem toku so vedno vodili do katastrofe v spodnjem toku. Postali smo titani. Sposobni oblikovati svet po svoje, da bo posledice čutiti v neskončnost.
Tudi čas teče. Smo v zgornjem toku negotove prihodnosti. Sedanje stanje naših rek bo odločalo o usodi prihodnjih generacij. Spominjale se nas bodo po vsem, kar smo izčrpali, uničili in ubili.
Vprašati se moramo, ali smo dobri predniki.
Reke živijo že od pradavnine. Valijo se skozi tisočletja. Dajejo nam toliko več kot vodo. Pretakajo se skozi našo domišljijo in nam obnavljajo duha. S tiho odločnostjo premagujejo najtrdnejše in najmočnejše stvari. Tečejo v prihodnost in se spominjajo preteklosti. Svoje potovanje slikajo po pokrajinah.
Nazadnje reka izgine v morje. Toda njen duh ni nikoli za vedno izgubljen.«
V podobnem duhu navdihuje tudi sodobni podnebni guru, vsestranski Charles Eisenstein, v knjigi Podnebje. Avtor nas ozavešča o pomembnosti prepletenega bivanja in nagovarja k povezanosti z našo živo naravo skozi ljubezen, ki mora zajeti vsa bitja na Zemlji.
Navajam odlomek:
»Moj obstoj je del vašega obstoja in del obstoja kitov, slonov, gozdov, oceanov. Kar se zgodi njim, se na neki ravni zgodi tudi meni. Ko neka vrsta izumre, umre tudi nekaj v nas.
Kar naredimo drugim, naredimo sebi. To bo odločilno spoznanje naslednje civilizacije – če ta sploh pride.«
